EVANGELIJSKA CERKEV

Že Janez Zlatousti je zapisal, da morajo biti tistim, ki živijo v Rimu, Indijci tako blizu, kot lastni udje. To mora biti izraženo tudi med današnjimi kristjani, kot pravi prerok Ezekiel: »Združeni bodo v Božji roki!« (Ezk 37,17b)
Povezuje nas torej zaklad iste vere, ker smo popotniki iste karavane in vodi nas isto upanje, ki napolnjuje vso hišo Cerkve z istim vonjem Božje ljubezni. Pravzaprav prerojene kristjane več stvari povezuje, kakor ločuje, kajti celokupna Cerkev sedi in jé za isto mizo.
Če sta srce in duša pripravljeni, se ustvarja zaupen, iskren, odprt in enakopravni dialog globoke in vzajemne občestvenosti sožitja, v želji, da bi s svojim pričevanjem evangelizirali svet, kajti Bog nudi ljudem zveličanje v Kristusu, a to zveličanje nadaljuje po Cerkvi, saj človek veruje v Cerkvi in skupaj z njo. (H. de Lubac)

Pri tem ne gre za enoumje, niti za novačenje ali prekrščevanje, kot nekateri napačno razumejo ekumenizem, ko želijo vse spraviti pod isto kapo, ampak gre za edinost v različnosti. Kristjani smo lahko različni po verski pripadnosti, toda biti moramo kristocentrični, da bi lahko ta svet spoznal, da smo njegovi učenci. Naglašam, da ima Cerkev kot drevo isto korenino, čeprav iz nje rastejo mnoge veje, in prav zaradi tega nimajo veje nič manj katolicitete. Nad Cerkvijo si ne sme nihče prilaščati monopola, ker je Kristusova.
Primer za to so osebe Svete Trojice. Med osebami vlada edinost, hkrati pa ima vsaka od njih svojo osebnost in različnost po načinu delovanja.
Pri tem velja le eno vodilo: Bolj ko se približamo k Bogu, bolj se približamo tudi drug k drugemu.

Sožitje v drugačnosti je treba živeti vsak dan. Zato se v tej univerzalnosti Cerkve ne dvigujmo drug proti drugemu, ampak se raje obrnimo drug k drugemu, da bi v bližnjem videli brata.
V južni Franciji je znan spomenik, ki ima sliko dveh dečkov, ki drug drugega nosita. Spodaj pa so vklesane besede: »Ni mi težak, ker je moj brat!«
Prepričan sem, da vsak, ki iskreno veruje v Kristusa in je s krstom povezan v družino Cerkve, ne more čutiti odpora do skupnosti, kajti prava agapé (caritas) ljubezen prerašča v vzajemnost, ne pa v tekmovalnost.

Kristjani, složno rešujmo svet, kajti duša ne more biti zadovoljna z ničimer in z nikomer, kar je manjše od Boga. Kjer sta ljubezen in prijateljstvo, tam je Bog. »Ubi caritas et amor, Deus ibi est.«

Dr. Daniel Brkič, pastor

Ne vodimo ljudi v Cerkev, ampak Cerkev k ljudem."