Slap
Pogovor z ljudmi zna biti zelo težak. Če je tako, kako težak mora biti šele pogovor z Bogom. Kdor se s tem ne strinja, je v veliki zmoti, kajti samo nekdo nima težav z molitvijo – pobožnjakarski farizej. To vidimo iz Jezusove prilike o grešnem cestninarju in »svetem« farizeju, ki sta skupaj na molitvi.

V resnici pa pogovor z Bogom sploh ni težak, če imamo Boga radi, če smo spontani in če smo v odnosu do njega iskreni. Tistim, ki se imajo radi, se sploh ni treba nenehno pogovarjati. Zadostuje že bližina in molk. Da, Bog še najbolj razume naš molk. Mnogi iz molitve naredijo spektakel, javni nastop in prireditev.

Teolog Krenzer pravi, da pravzaprav prve besede pri molitvi sploh nima molivec, temveč Bog. Zato se ne smemo spraševati, ali nas Bog sliši in uslišuje, temveč ali mi prisluhnemo Bogu. Kajti Bog nam je že davno govoril in odgovoril. Navsezadnje nam odgovarja skozi svojo Besedo, še najbolj neposredno pa po svojem Sinu Jezusu. Ni nam treba čakati kakega drugega odgovora, še najmanj tistega, kar propagirajo lažnivi učitelji evangelija prosperitete. V resnici nam v molitvi ne odgovarja Bog, ampak je naša molitev odgovor na to, kar pravi Bog.

Globlja ko je naša molitev, manj imamo v naši molitvi za povedati Bogu. (Sören Kieregaard) Končno smo lahko popolnoma tiho, kajti moliti ne pomeni toliko govoriti, ampak poslušati in molčati. Moliti pomeni čakati, dokler v tišini ne slišimo Boga. Potem molitev ni več dolžnost, ampak veselje. Tako kot se v življenju v dveh letih naučimo govoriti, celo življenje pa se učimo molčati, je tudi z molitvijo. Nič ni bolj naporno kot molčati. In moliti molče, s srcem, ki govori, je najtežje. To ni molk iz strahu, kajti molk iz strahu ni pravi molk. To je molk iz ljubezni. V ljubezni pa ima trenutek tišine večjo vrednot kakor beseda. (B. Pascal) Kajti kdor ne zna v molitvi molčati, ga sovražnik zlahka premaga. Običajno so »glasni« molivci brez moči, le da pred ljudmi dajejo videz duhovnosti. Ne vedo, da je brez molka nemogoče srečati Boga. Ne vedo, da je znati v molitvi molčati težje, kakor v molitvi govoriti. Ljudi, ki nosijo Boga v srcu, prepoznamo po molku, kajti molčati pomeni poslušati Boga. Tišina nas privede v odnos z Bogom, kakor nas beseda privede v odnos z ljudmi. Ko sedemo k izviru tišine, nam spregovori Bog in takrat naš molk v molitvi govori Bogu.

 

Bog ohranja v vesolju tišino, hudič pa jo uničuje s hrupom. Tišina nosi blagoslov, besede pa so vedno vir nesporazumov. Zato hrupnejši ko postaja ta svet, bolj Bog molči. In hrupnejše ko postajajo Cerkve, manj pristne Božje prisotnosti in svetosti je. Kajti kdor tišino uničuje, uničuje pot, ki vodi k Bogu. Današnja hrupna karizmatična gibanja naglašajo ravno nasprotno kot svetuje Bog. Vztrajajo na tem, da vsi istočasno in na istem mestu govorijo z darom jezikov. Kaj pa pravi apostol Pavel? »Če bi se torej zbrala na istem kraju vsa Cerkev in bi vsi govorili z darom jezikov, pa bi vstopili neuki in neverni, ali ne bodo rekli, da ste poblazneli?« (1 Kor 14,23)

 

Naglašam, da z vsem tem ne govorim o običajni tišini, na katero pomisli povprečnež. Kajti tišina je tudi takrat, ko se nekdo trma in ko na molitvenem bogoslužju ne izreče z usti niti stavka. Govorim o drugačni tišini, tako kot je Bog drugačen, kajti v Bogu sta beseda in molk isto.  

 

Molitveni molk je okrasje svetosti in eno najmočnejših orožij kreposti, kajti da bi spolnili Božjo voljo, potrebujemo molk. Tudi Bog Oče je tišina, iz katere v večnosti izhaja Beseda. (Irenej) Zato je treba enkrat za vselej opraviti z vsemi molitvenimi »čenčami«, kajti bolje je molčati in »biti«, kakor govoriti in »ne biti«. (Ignacij Antiohijski) Spomnim se, da mi je nekdo povedal, da zna zares molčati samo človek, ki ima veliko povedati. Prav to vodilo velja tudi za molitev.

 

Ne smemo pričakovati, da so Božji odgovori vedno tako dramatični in izjemni, da se tresejo gore, da okoli nas šviga plamen, da se odpirajo nebesa in nas obsije ter razsvetli nebeška svetloba. Svoje vere ne smemo temeljiti na mističnih doživetjih, izkustvih in zanosih. Običajno odgovor na molitev ne vzbuja posebne pozornosti, kajti Bog nas nagovori in nam odgovarja skozi vse, kar nas srečuje: življenje, dogodki, misel iz kake knjige, ali filma, narava, metulj na cvetu, drobna snežinka, ljudje, ki jih srečam, bolezen, težave, okoliščine, nasmeh, notranja vest, misel … Zato ima molivec vedno odprta ušesa in oči: »Gospod, kako hočeš, da danes živim in te slavim?« V naši vsakdanjosti ni nič tako majhno, niti tako veliko, da nam skozi to ne bi spregovoril Bog.

Pri molitvi je zato bolje imeti srce brez besed, kot pa besede brez srca!

 

Sodoben človek, ki živi v povečini razložljivem svetu, ne potrebuje več Božje pomoči, zato se mu zdijo vse prošnje do Boga nepotrebne. Veliko kristjanov pravi, da je molitev izguba časa in nekaj zastarelega. Pozabili smo, da je molitev dihanje naše duše. Ferdinand Krenzer je zapisal, da zdajšnji človek namesto molitve za dobro žetev raje kupi gnojila in pesticide, in namesto da bi v bolezni klical Boga, jemlje zdravila. Ali ima Bog sploh še kaj opraviti z našim življenjem?  

Raztreseni kot smo, se v naglici in hrupu niti ne želimo več umiriti, da bi nas lahko dohitele naše duše. Bojimo se tišine, prerok Izaija pa pravi, da je v mirovanju in zaupanju naša moč. Gospod hoče, da se umirimo in počivamo. Zagotavlja nam mir in počitek, ko pravi: »Resnično povem vam: Posadil jih bo za mizo …« (Lk 12,37) Nepomično sedenje za mizo je prekrasna slika, ki izraža globoki notranji mir, zaupanje in počitek. Ko privolimo, da nas Gospod posadi za svojo mizo in nam streže, je lahko šele naša notranjost očarana z Božjo nežnostjo, darežljivostjo in s toplino. Šele takrat smo lahko kot brezskrbni otroci, ki imajo dobrega Očeta. Svet in Cerkev nam lahko ponujata varljivi mir, toda prebujena duša v nas ječi: »O, ne, to ni moj Ljubljeni!« Tako kot nevesta v Visoki pesmi.

 

Prava molitev je nesmrtna in je rojena v Božjem srcu, ne pa v človeškem. Tako kot je tudi prava ljubezen rojena v Bogu. In prav tako, kot je prava svetost rojena v Bogu, ne pa pri ljudeh. Svetost ni popolnost. Pravzaprav je imela vsa človeška zgodovina samo enega popolnega človeka – Jezusa Kristusa. Svetost niso lepe besede, prijazna čustva in čista, moralna dejanja. Svetost pomeni, da zares hočemo trpeti, ne pa kreniti s poti, na kateri je križ. Svetost pomeni ljubiti križ tudi takrat, ko je moker od naših solza. Odkar je Jezus znojil krvavi pot in točil solze v Getsemanih, ni več nikakršna sramota strahovati in trepetati pred trpljenjem, kajti prava moč in resnična ljubezen je v pripravljenosti predati svojo voljo, svoje življenje Bogu. In od takrat tudi ni nobena sramota prositi: »Gospod, nauči nas moliti!« Kako moliti? Molitev ni samo čaščenje, ampak je predvsem daritev - resnično zavzemanje za svet in za ljudi. Apostol Pavel je to dojel in postal živa daritev. O takšni njegovi molitvi lahko beremo v njegovem Pismu vernikom v Rimu, pa tudi v drugih njegovih Pismih. Pavlova molitev ni bila glasna, zveneča in osvetljena trofeja. On pravi, da raje pove samo pet besed s svojim umom (1 Kor 14,19a), kar nakazuje na premišljenost pri molitvi. Iz njegovih Pisem vidimo, da Pavel moli s srcem, s tišino, in zato je lahko v njem nenehna molitev. Kajti zanj molitev niso le zveneče besede, ampak predvsem dejanja. Kajti človeški in angelski govor, brneč bron in zveneče cimbale (1 Kor 13) so nič, če v tem ni ljubezni. In tako je tudi z molitvijo in z duhovnimi darovi.  

 

Vrnimo se k Pavlovi molitvi, zapisani v Pismu Rimljanom, ki jo je narekoval svojemu pisarju Tertiju: »Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu: v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. Oni so Izraelci… (Rim 9,1-4a) Vidimo, da Pavel nosi svojo molitev v svojem srcu, ne pa v svojih ustih. Ta molitev je v tišini kamrice njegovega srca in ni razklepetana po ulicah. Je bolečina, ne pa atrakcija in spektakel. Je v zakulisju, ne pa na odru. Ni teatralna, ampak pomeni, da je apostol za seboj zaprl vrata in molil na skrivnem, v svoji najgloblji izbi, kot nas uči Jezus. Ne gre za blebetanje, kakor molijo pogani, ampak gre za molitev tišine. Kajti to je njegova nenehna bolečina in žalost. Tišina, bolečina in žalost pa so povezane.

 

Ko rečemo, da je Bog suveren, s tem Bogu dopustimo, da je Bog. Bog v svoji suverenosti vabi ljudi, vendar nas s tem ne izvzema od naše odgovornosti. Sveto Pismo uči Božjo suverenost in hkrati človeško odgovornost. Božja suverena volja je, da se vsi ljudje odrešijo, človeška svoboda pa je, da se za to odločijo.

Zakaj apostol Pavel s tolikšno gorečnostjo moli za odrešenje sobratov, če v istem pismu pravi, da so itak tisti, ki so odrešeni, od Boga določeni: »Kajti tiste, ki jih je že v naprej poznal, je tudi v naprej določil… tiste, ki jih je v naprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal. (Rim 8,29-30)

 

Naš človeški um zanemarja dejstvo, da je Božje predznanje odločilno v smislu, da suvereni in vsevedni Bog v naprej ve, kdo se bo kako odločil, a tega ne odloča on. On pozna zgodovino naših odločitev, vendar tega ne odloča sam, namesto nas. Vnaprejšnje védenje Boga (1 Pt 1,2) ne govori o tem, kajti Bog ne izbira nekaterih za odrešenje, drugih pa za prekletje, kot verjamejo Calvinovi teologi predestinacije, kajti potem je vprašljiva Božjo pravičnost, pa tudi smiselnost molitve za odrešenje ljudi. Tako kot stvar pekla ni samo vprašanje Božje ljubezni, ampak je predvsem vprašanje Božje pravičnosti.

 

V resnici je ves človeški rod obsojen na pogubo zaradi lastnega greha, in to ne po Božji določitvi. Če bi Bog dopustil, da gremo vsi ljudje v pekel, a prav to bi lahko z vso pravico storil, bi dobili prav to, kar si zaslužimo. Toda suvereni Bog se je sklonil k nam in nam ponudil odrešenje, da smo lahko nevesta njegovemu Sinu. Zato nerešeni nima izgovora, ko pravi: »Kaj pa morem, če me Bog ni izvolil?« Edini način, da zve, ali je izvoljen, ali pa ni, je ta, da se pokesa in sprejme Jezusa, in takoj bo videl, da je izvoljen za odrešenje.

 

D. L. Moody je to izrazil z naslednjim primerom: Ko pridemo pred vrata odrešenja na njih preberemo povabilo: »Kdor koli želi, lahko vstopi!« Ko pa vstopimo skozi vrata in se obrnemo, pa na hrbtni strani istih vrat preberemo: »Izvoljeni po Božji vnaprejšnji določitvi!«   

 

Mi se radujemo, ker nas je Gospod že pred stvarjenjem sveta izvolil (Ef 4,1) in hkrati s hvaležnostjo verujemo, da lahko vodo življenja zastonj zajame vsak, kdor hoče. (Raz 22,17)

Včasih se sprašujem, zakaj je Gospod izvolil ravno mene? To je smešno vprašanje, saj Bog nima mene raje kot koga drugega. Odgovor je v tem, da sem se jaz na njegovo povabilo odzval, nekdo drug pa se noče. Ljudje bodo pogubljeni zaradi trdote njihovih src, ne pa zaradi Boga. S tem ne želim soditi o ljudeh, ki niso imeli možnosti slišati evangelija milosti, kajti oni sodijo v Božjo pravično suverenost. Na tem mestu lahko le ponovim znan stavek Johna Wesleyja: »Pogosto sem obžaloval, da sem prestrogo sodil druge, toda zelo redko sem obžaloval, da sem bil do drugih preveč usmiljen.«

 

Tako lahko skupaj z apostolom Pavlom potrdim, da je naša dolžnost oznanjevanje evangelija in molitev za ta svet, vse ostalo pa je odločitev poslušalcev.  

Pavel se v prebranem odlomku spomni, kako je Izrael zaradi trdote srca zavrgel Božji milostni klic. Zdaj moli za njih, ker čuti v srcu veliko bolečino zaradi izgubljenih sobratov. V svoji prošnji gre tako daleč, da bi želel biti celo sam preklet, ali pa ločen od Kristusa, samo da bi se drugi rešili. Še globlje rečeno: Odpoveduje se celo svojemu odrešenju, samo da bodo drugi rešeni. Prav na tem mestu gre za opis največje človeške ljubezni! A zmoremo mi tako moliti?

Pavel izpolnjuje besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá svoje življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13)

Pavlova molitev nas spominja na Mojzesovo molitev, ko pravi: »Vendar zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši, prosim, mene iz svoje knjige, ki si jo napisal… » (2 Mz 32,32)

 

Moja želja je, da bi odslej molili za ta svet in sobrate s celim srcem in s srčno bolečino, ne pa le iz navade in neke utečenosti. Kako površne so moje molitve za odrešenje mojih sorodnikov, ko občasno zdrdram njihova imena kot po tekočem traku, toliko da po tradiciji izpolnim krščansko dolžnost in utišam svojo vest. Moje srce pa je zelo daleč od teh besed, medtem ko se sam ošabno in sebično kopljem v izviru Božje milosti. Niti ne pomislim, da bi »dal svoje življenje za svoje prijatelje«, le da bi se rešili tudi oni. Le kako mislim, da bo Gospod uslišal tako površne in plitke molitve, ki niso zalite s solzami ljubezni in sočutja?

 

Pavel je objokoval ljudi, ki so živeli v duhovni nevednosti in slepilu. Samega sebe je bil pripravljen staviti, samo da bi se drugi rešili. In vse življenje je vztrajal v takšni molitvi, kajti  samo vztrajna molitev je lahko uslišana. Za apostola Jakoba cerkvena zgodovina piše, da je imel od dolgega klečanja kožo na kolenih tako trdo in polno žuljev, kot so kolena kamele. John Knox je imel takšno molitveno življenje, da se je angleška kraljica Marija bolj bala njegovih molitev kot vojske cele Evrope.

 

Odslej molimo drugače. Molimo z ljubečim, sočutnim in usmiljenim srcem. Molimo z besedo in v tišini. Molimo vztrajno. In končno, molimo v Jezusovem imenu, kajti to je tako, kot bi za to molil sam Jezus. Mi ne moremo dobiti od Boga ničesar v svojem imenu. Zakaj? Ker mi nimamo zaslug za to. Toda če pridemo pred Očeta v imenu Sina Jezusa, ne bomo zavrženi.

Molitvena roka je najdaljša roka na svetu. Molitev ima dolge roke. Ona lahko doseže do neba, do Božjega prestola. Ona se lahko dotakne vsakega človeka, vsakega kontinenta in vsake potrebe.

»Usliši glas moje prošnje, ko kličem k tebi na pomoč (za odrešenje izgubljenih, sorodnikov, svojih otrok, sosedov, sodelavcev…), ko vzdigujem svoje roke k notranjemu svetišču tvojega templja.« (Ps 28,2)


 

Dr. Daniel Brkič, pastor



»Ptica je ptica, če leti. Cvetlica je cvetlica, če cveti. Človek je človek, če moli.«

(Phil Bosmans)